Intervju, Delo

»Pinceto, klešče,« je mojster naročil pomočniku. Nato se je sklonil nad debelo tkanino, zarezal vanjo in z debelo iglo vstavil debelo nit – »kot implantat«. Kdo ve, ali se Farzadu Koushkiju medicinsko izrazje vpleta v jezik zato, ker je nekoč študiral medicino ali ker se loteva restavriranja perzijskih preprog s tolikšno pozornostjo, kakor bil imel pred sabo bolnika …

Pacient je bila preproga iz okolice iranskega mesta Tabriz, v delavnico pa jo je prinesel zbiralec iz Slovenije. »Stara je okoli sto let, obnoviti je treba razpadla robova in resice,« je postavil diagnozo Farzad Koushki. Iranec petnajst let živi v Ljubljani – na Gornjem trgu 12 ima trgovino, galerijo in restavratorsko delavnico za perzijske preproge.

Kako pa veste, da je stara sto let, me zanima – glede na to, da je malo verjetno, da bi imela perzijska preproga osebni dokument. »To je mogoče oceniti po vzorcu, barvi, načinu vozlanja … Preproga je kakor slika, to je umetniško delo,« je mojster poskušal razložiti osnove tradicionalne iranske obrti. Na eni strani je bil rob že izdelan, razlike med starim in novim delom ni bilo opaziti. »Sedem centimetrov roba je bilo treba obnoviti,« je pokazal na črto, od koder je stari preprogi dodal manjkajoči del s pisanim vzorcem. Le kako je vedel, kakšen vzorec narediti, če je rob popolnoma manjkal, je bilo še eno vprašanje iz laičnih ust. Farzad je pokazal sosledje likov ob straneh preproge: »Vzorec je ponavljajoč, samo ogledati si ga je treba na ohranjenih predelih, potem pa ni težko ponoviti.« Sicer poznajo dva osnovna vzorca, to sta cvetlični in geometrijski, sledi pa si lahko »neskončnost« ali simetrično v štiri enotah (lachak toranž).

Na drugi strani preproge je še delal novo osnovo, na katero bo nato nanizal vozle. »Ugotoviti je treba, kako je preproga narejena, kakšna je debelina niti, kakšna je barva …« je našteval med tem, ko je znova zarezal v še zdravo tkivo in z debelo iglo vstavil novo nit; pri vlečenju si je pomagal s kleščami (za izdelavo tako kompleksnih tkanin sicer potrebujejo le štiri ali pet kosov preprostega orodja). Vsaka nit je zahtevala precej pozornosti, natančnosti in predvsem potrpežljivosti. »Samo za novo osnovo potrebujemo dva ali tri tedne,« je poskušal ponazoriti Farzad. Ko bo osnova končana, bo šla preproga na veliko stojalo, takrat bo začel delati vozle. Število vozlov na preprogah se sicer razlikuje glede na material, iz katerega je izdelana, toda takole čez palec ima kvadratni meter 200.000 vozlov. Pri velikih preprogah se število tako šteje v desetinah milijonov. S preštevanjem vozlov tudi sledijo vzorcu: »Dva rdeča, eden zlat, 20 belih …,« je denimo štel Farzad. Na koncu bo iz preostanka osnove naredil še resice, ki so pravzaprav začetek in konec preproge. »Ko bo restavrirana, bo vredna 50.000 evrov,« je ocenil.

Manj ugledno je izgledal kilim, star kakšnih 50 let, sredi katerega so zevale velike luknje, ki so ga naredili molji. Pritrjen je bil na stojalo, na enem mestu že zakrpan, na enem je bila narejena osnova. Vrednost v tem primeru se ni merila toliko v evrih kakor v dragocenosti spominov. »Stara preproga ima vedno vrednost.« V iranski družbi je preproga osnovni kos vsakega doma – tudi če človek nima doma, recimo nomad. »S preprogo se lahko pokrije, nanjo sede, na njej zaspi …« je razlagal Farzad. In kakor mnoge njegove rojake tudi njega spremljajo preproge tako rekoč od rojstva. Pripada plemenu Lori iz Zagroških gora in s tkanjem preprog so se ukvarjali vsi družinski člani. »Velikokrat starši ob rojstvu otroka začno izdelovati preprogo. Z leti ta pridobiva vrednost in je nekakšna naložba za otrokovo prihodnost ali dota ob poroki,« je z zanosom razlagal.

Navezanost na preprogo je del kulture in tako bi prav lahko srečali prodajalca v Iranu, ki bi sedel ob skladovnici tisočih preprog in se ne bi vznemirjal, ker se kup v zadnjem času ni nič zmanjšal. »Tudi jaz nikoli ne nabavim preproge, ki mi ne bi bila všeč. Zato mi nikoli ni žal, če katere ne prodam,« se je nasmehnil Farzad. V trgovini v stari Ljubljani ima več kot petsto preprog, tkanih in vozlanih. Kako potem dojema slovenske domove, ki jih v mnogih primerih prežema minimalizem in preprogo enačijo z nabiralko prahu? »Ne moti me, če ni preproge, le škoda se mi zdi, ker ljudje ne poznajo tega bogastva,« je skromno odgovoril.

Preden se je preselil v Ljubljano, je že precej časa preživel v Evropi. Iran je zapustil pri sedemnajstih letih; šolal se je v Nemčiji, Romuniji, tudi v Turčiji, je našteval. »Študiral sem medicino, a na koncu izbral tradicijo. Mislim, da sem zato tudi bolj zadovoljen,« je z nasmehom ugotavljal. Po 12 letih v tujini se je vrnil v Iran in tam štiri leta tudi živel, potem pa je spet odpotoval. Njegova širša družina sicer posluje še v Evropi in Združenih državah Amerike, tudi on ima podjetje v New Yorku, kakor je mimogrede razkril, a za dom si je izbral Ljubljano: »Zelo mi je všeč v Sloveniji. Glede Ljubljane se strinjam z županom, da je najlepše mesto na svetu, le dodal bi  ‘najvarnejše’.« Ob njem je sedel njegov pomočnik Aleš Krhin – »eden od razlogov, da je ostal v Sloveniji«, kakor je vzkliknil Iranec. Aleš je po izobrazbi etnolog in preproge so tudi del njegovega zanimanja, čeprav je tega razvil šele, ko je spoznal Farzada. »Njegova družina me je lepo sprejela. Zelo sem jim hvaležen, ker so mi odprli vrata v čudoviti svet preprog, ki so bistveni sestavni del perzijske umetnosti,« je dejal. Farzad ga je tudi vzel v uk, zato zdaj že zna restavrirati preproge, čeravno je to v glavnem še mojstrovo delo. Če bi se želel zares izmojstriti, bi moral na šolanje v Iran.

Farzad se v Iran vrača večkrat na leto, navsezadnje lahko pravi material dobi samo tam: »Tam kupim volno, bombaž, svilo … Materiali v Evropi niso ustrezni, nimajo prave strukture, v Iranu imamo poseben tip ovac, ki imajo dlako z več lanolina in dolgimi vlakni.« V delavnico kajpak ne sprejme ničesar, kar bi samo spominjalo na sintetiko. Perzijske preproge so izdelane iz bombaža, volne, svile ali živalske dlake, in to vse na roko, sicer preprosto niso perzijske. V Evropi preproge pogosto tako imenujejo zaradi vzorca, kar je seveda popolnoma zgrešeno, se je nasmehnil sogovornik.

Perzijska preproga prav zlahka preživi sto let; če ni preveč obremenjena, tudi več. Farzad se je takoj spomnil preproge iz Goriških Brd, ki jo je restavriral lani. Stara je 150 let, a še vedno zelo lepa. »Ponekod po svetu bi lahko perzijske preproge služile namenu tudi dvesto ali tristo let, v evropski vlagi pa je to nemogoče,« je opozoril in mimogrede omenil, da je najstarejša preproga, ki so jo našli v Sibiriji, stara okoli 2500 let. Ker je bila zamrznjena, je še vedno odlično ohranjena, kar potrjuje dolgo tradicijo. Življenjska doba preproge je sicer precej odvisna že od materiala, v največji meri pa od okolja, kjer živi. »Volna, denimo, je bistveno bolj obstojna v suhem prostoru.« Seveda so ključni še vedno vplivi, ki jih preprogi prizadejajo čevlji, živali, pohištvo, molji, vlaga, kemična sredstva, s katerimi jih ljudje hočejo očistiti, a naredijo na koncu več škode, in navsezadnje nevzdrževanje, je našteval Farzad.

V isti sapi, ko je omenil prašne delce, ki se sčasoma zarijejo v osnovo preproge in jo zlagoma uničujejo, zavrne zakoreninjeno prepričanje, da preproga »dela prah«. »Ravno nasprotno,« je vzkliknil, »preproga vleče prah nase. To ni le uporaben in lep izdelek, ampak tudi filter. Volna vsebuje lanolin, ta pa prah zadrži, razen če preprogo premikamo.« In kakor je obrt še vedno vezana na tradicionalne materiale, barve in zelo preprosto orodje, je tudi njeno vzdrževanje enako, kakor smo ga bili vajeni iz časov, ko so bili pred hišami in stanovanjskimi bloki obvezno postavljena stojala za preproge: vsaj enkrat na leto jih je treba dobro pretepsti. In oprati z vodo, ne pa z vsemi mogočimi strupi, ki jih ponujajo trgovci. Farzad se je obrnil k preprogi za sabo in jo nežno pogladil ter spoštljivo sklenil: »Mehka je že 20 let. Površina se ne umaže, samo v notranjosti se naberejo prašni delci. Treba jo je le pravilno negovati. Ena nit je kakor en piksel, vsaka je pomembna.«

Vir: Delo, Simona Bandur

Foto: Blaž Samec