Intervju za Dnevnik, lastnik galerije Farzad Koushki

Preproge imajo že več tisočletij izredno pomembno mesto v iranski kulturi in umetnosti, njihovo lepoto pa občudujejo po vsem svetu. Del te umetnosti je na dosegu tudi v samem jedru Ljubljane, v prodajni galeriji in restavratorski delavnici Farzad, kjer originalne perzijske tapete ponuja v Sloveniji živeči Iranec Farzad Koushki.

»Ko grem na počitnice, vedno s seboj nesem vsaj en tepih in ga postavim v hotelsko sobo, saj se zaradi njegove prezence in elegance, barv in vzorcev, ki povežejo prostor, počutim bolje,« Farzad Koushki ponazori, kolikšen pomen dajejo Iranci tovrstnim izdelkom. (Foto: Luka Cjuha)
Farzad Koushki izhaja iz iranskega nomadskega plemena Lori iz Zagroških gora, ki že tisočletja izdeluje prefinjene perzijske preproge. »Moji prvi spomini so vezani na prizore, kako moji družinski člani izdelujejo vozle, ter na zvoke statev,« pobrska po preteklosti, medtem ko pojasnjuje, da nomadi tapete svojim sorodnikom poklanjajo tako rekoč ob vsaki priložnosti. Uporabljajo jih pri zdravilnih in poročnih obredih, ko pozdravljajo rojstvo otroka in ob zadnjem slovesu; tako za prekrivanje tal in okras kot za konjsko sedlo, spanje ali kot del potovalnega šotora; nomadi verjamejo tudi, da jih hoja po volni ščiti pred revmo. Prav tako so preproge obvezen del dote in tako prva stvar, ki jo mladoporočenca postavita v hišo. »Ko grem na počitnice, vedno s seboj nesem vsaj en tepih in ga postavim v hotelsko sobo ali apartma, saj se zaradi njegove prezence in elegance, barv in vzorcev, ki povežejo prostor, počutim bolje,« Farzad Koushki s primerom ponazori, kolikšen pomen dajejo Iranci tovrstnim izdelkom.Naš sogovornik se je pred 14 leti preselil v Slovenijo, da bi tu zagnal družinski posel, ki je sicer razpršen tako rekoč po vsem svetu. Našo državo vidi kot pomembno prodajno žilo predvsem zaradi tranzitne lege ter naraščajočega števila turistov. Tako v prodajni galeriji Farzad na ljubljanskem Gornjem trgu, kjer je mogoče najti perzijske preproge različnih velikosti, vzorcev, starosti in izdelovalcev, največ zapravijo Italijani, Avstrijci, Rusi, Angleži, Skandinavci in Američani, ki v Ljubljani seveda lahko kupujejo ceneje kot doma.
Foto: Luka Cjuha

Z unikatnim značajem

Originalen perzijski tepih je starodavna, žlahtna umetnost, ki se dandanes večinoma uporablja kot dekoracija. V večtisočletnem razvoju tehnike izdelave preprog je bila tako v tehničnem kot umetnostnem pogledu dosežena perfekcija. Zato se cene perzijskih preprog gibljejo od približno 50 evrov za majhne primerke, ki se jih lahko postavi na stol ali mizo, pa do več sto tisoč evrov. Za najdražjo, ki jo je trenutno mogoče dobiti v galeriji Farzad in je največja preproga v Sloveniji na prodaj (na fotografiji v ozadju), boste odšteli več kot petdeset tisočakov, saj je narejena iz 12 milijonov vozličkov, kar pomeni, da je, če je nastajala izpod rok štirih ali petih ljudi, njena izdelava trajala več kot dve leti. Cena seveda narašča eksponentno z velikostjo, odvisna pa je tudi od tega, kdo je preprogo izdelal, iz kakšnega materiala je ter koliko enakih primerkov obstaja.

Prave perzijske preproge pa vrednost, tako finančno kot kulturno, pridobivajo tudi s časom, kajti zaradi spreminjajočih se barv iz leta v leto postajajo lepše. Tako se denimo v enem stoletju preprogi večkrat pomnoži cena. »Pri vas za otroke odpirate bančne račune, pri nas pa zanje izdelujemo tudi tepihe, saj je to investicija, nekakšen depozit. Preproge so dragocena, elegantna in nadvse uporabna dediščina, ki se prenaša iz generacije v generacijo, medtem ko se večina drugih stvari uniči. Prava perzijska preproga nikoli ne izgubi svoje vrednosti, saj ima vsaka svoj unikatni značaj, ki odseva v samem dizajnu in strukturi,« pojasni Farzad Koushki. Sam ima med drugim v lasti 150 let star primerek, ki ga ne bi prodal za nobeno ceno, po vsej verjetnosti pa bo kmalu na ogled v enem izmed svetovno znanih muzejev.

V nasprotju z originali pa ponaredki z nekaj leti izgubijo vso lepoto, saj se povsem razbarvajo, material pa se pogosto zdrobi, kajti v nasprotju s pravimi perzijskimi preprogami, ki so izdelane iz volne posebne sorte ovc, ki imajo mastna in dolga mikrovlakna, so ponaredki narejeni iz suhe volne in kratkih vlaken. Ti nimajo prav nobene materialne ali umetnostne vrednosti. Največ ponaredkov prihaja iz Kitajske, Indije in Nepala ter jih večinoma pod prisilo izdelujejo otroci, medtem ko je po iranskem civilnem zakonu strogo prepovedano kakršno koli delo otrok ali mladoletnih oseb. Sogovornik opozori na številne zgodbe, v katerih ljudje, ki se predstavljajo kot Perzijci ali orientalci, industrijske tapete od vrat do vrat prodajajo pod krinko perzijskih preprog ter zanje zahtevajo več tisoč evrov, prevare pa se dogajajo tudi v trgovskih središčih. »Pred kratkim mi je nekdo prišel pokazat tepih, za katerega je v enem izmed ljubljanskih nakupovalnih središča plačal 15.000 evrov, saj naj bi bil perzijski in svilen, a sem po pregledu ugotovil, da ni niti perzijski, še manj pa svilen. Bil je bombažen in torej vreden le nekaj deset evrov,« en primerek sicer razširjene goljufije ponudi iranski strokovnjak.

Umetnine, ki se čistijo same

Originalno perzijsko preprogo lahko prepoznamo tudi po tem, da ne povzroča alergij, saj mastna volna pobira prah iz okolice, ki se nato ne dviguje nazaj v zrak, medtem ko hodimo po prostoru, in tako deluje kot nekakšen filter. Vendar je preprogo vseeno treba skrbno vzdrževati, saj je to »umetnina, po kateri pa tudi hodimo,« pravi Farzad Koushki, ki preproge v svoji restavratorski delavnici in galeriji na Gornjem trgu tudi strokovno čisti in restavrira, čeprav primerke starejšega datuma, predvsem muzejske, na restavriranje odpelje v Iran, kjer jih z originalno volno in naravnimi barvili restavrirajo v mojstrski delavnici, v kateri so bili izdelani.

Sogovornik svetuje, da se da preprogo vsakih nekaj let v profesionalno čiščenje in na pregled vozlov, a je treba paziti tudi na kopico drugih stvari, kot denimo, da ima tapeta dovolj svetlobe, da ni v preveč vlažnem prostoru, da nanjo ne polagamo preveč ostrih predmetov ter jo dovolj pogosto zračimo. Priporočljivo jo je tudi obračati, da se ne vidijo odtisi kosov pohištva ter da je s hojo ne obrabljamo zgolj na enem predelu. Farzad Koushki zatrjuje, da se pravi perzijski izdelek zaradi visokokakovostne volne čisti tako rekoč kar sam, sicer pa je »talne slike« najbolje čistiti zgolj s pometanjem ali po potrebi z vodo – vendar ne s tisto izpod pipe, ki je polna klora, temveč izvirsko. Uničijo pa jih lahko kakršni koli detergenti ali globinsko čiščenje.

V Farzadu, kjer preproge uvažajo iz različnih delov Irana, tudi neposredno od nomadskih plemen, določene tepihe dajejo v najem, povečini za kulturne prireditve. Tako si je ob nastopu v mariborski dvorani Union pred nekaj leti na njih zaželel igrati Zakir Hussain, mojster indijskih tabel.

Foto: Luka Cjuha

Govorijo v simbolnem jeziku

Izdelovanje preprog je sestavljeno iz številnih korakov, od striženja ovac in predenja prek barvanja volne (to povečini poteka z naravnim, rastlinskim barvilom) in vozlanja pa do poravnavanja volne in striženja dlačic, ki morajo biti vse skorajda enake. V profesionalnih delavnicah v mestu vsak del postopka opravi za to izurjen mojster, medtem ko pri nomadih en človek ali družina opravlja več korakov procesa izdelave. Tudi sicer je razlik kar nekaj, začenši s tehnikami. Nomadi izdelujejo manjše in lažje tapete, da jih s selitvijo lahko prenašajo s seboj, vozlajo pa jih na zložljivih statvah, ki se jih hitro pospravi in odnese dalje, saj je izdelovanje omejeno na čas postanka.

Za iranske nomade je ustvarjanje preprog način življenja, medtem ko v mestih to dojemajo kot dobro plačan poklic, ki se ga priučijo tako kot vseh preostalih – torej v šolah. Za izdelovalca preprog se v Iranu lahko priuči vsakdo, ne glede na predhodno izobrazbo, šolanje pa financira država, ki nato od teh obrtnikov kupuje preproge, saj bi jih sicer težko prodali ali bi jih bili prisiljeni prodati po precej nižji ceni. Država mnogim financira tudi material, saj je določen, kot denimo prava svila, ki se prodaja na gram, izjemno drag. Vsi ti ukrepi spodbudno delujejo na tovrstno obrtništvo in ohranjanje dragocene kulturne dediščine.

Tisti pa, ki izhajajo iz družin z dolgoletno tradicijo izdelovanja perzijskih preprog, se vseh potrebnih veščin seveda priučijo s prenosom znanja od prednikov. Vsaka takšna družina in vsak kraj v tapete vstavlja različne vzorce, ki se prenašajo iz generacije v generacijo ter vselej spregovorijo v simbolnem jeziku. Medtem ko v mestnih delavnicah vzorci nastajajo po vnaprej zarisanih načrtih, se nomadi prepuščajo večji spontanosti, zaradi česar so njihovi izdelki manj uniformni. Navdih po večini jemljejo iz lastnega okolja in tako preproge krasijo predvsem s podobami rastlin, živali in gora, nomadi, živeči v puščavah, pa z zvezdami, luno, geometrijskimi liki ali vzorci iz lastne fantazije. Dekoracija tako sega vse od rož pa do arhaičnih mezopotamskih oblik.

Save



Na naši stran uporabljamo piškotke za pravilno delovanje strani in beleženje obiskanosti strani. S strinjanjem nam dovolite uporabo piškotkov.