04 Okt Perzijsko miniaturno slikarstvo (kratek pregled)
Perzijsko miniaturno slikarstvo je dosegelo svoj največji razcvet za časa vladavine Mongolov in Timurida v obdobju med 13. in 16. stoletjem, zaradi česar je iskanje izvora tega umetnostnega stila slikarstva precej zapleteno. Vemo, da so mongolski vladarji v Iranu vzpodbujali kitajski slog slikanja in da so s seboj pripeljali tudi veliko kitajskih umetnikov in obrtnikov. Papir (kitajski izum) je sicer prišel na območje Perzije že okoli leta 753, zato je že od takrat zaznati vpliv kitajske umetnosti na perzijsko.
Bistvo perzijske miniature je njena ilustracija. Dala je vizualno podobo tekstu, zgodbi ali poeziji, kar jo je naredilo privlačnejšo, bolj zanimivo in lažje razumljivo. Perzijska miniatura je spojila poezijo in ilustracijo v nekakšen čudovit, samosvoj spoj, v odsev človeških sanj, kot je nekdo zapisal….
V zadnjem tisočletju je na območju Perzije nastalo dovolj vrhunskih literarnih del, ki so bili osnova za inspiracijo velikim slikarjem svojega časa. Konec 10. stoletja je perzijski pisec Firduzi napisal Knjigo kraljev (Šah Nameh), ki jo Iranci še dandanes častijo kot svoj nacionalni ep, kjer je zbrana njihova mitologija skozi 50.000 verzov, kjer skozi resnične zgodovinske dogodke in ravno tako skozi mitologijo in legende opisuje zgodovino dežele in perzijskega naroda vse od nastanka univerzuma do arabskega zavzetja Perzije v 7. stoletju.
V 12. stoletju je njihov pesnik Nizami napisal romantično delo Khamsa (5 zgodb v verzih), ki je bila izjemno popularna in je bila med drugim inspiracija za indijske poete, ki so jo večkrat povzel. Trinajsto stoletje je bilo zaznamovano z mojstrovinami Sadija, avtorja Bustana in Golestana. Golestan je zbirka anekdot in pregovorov, življenjskih modrosti in nasvetov napisanih v elegantni rimani prozi, na nekaterih mestih so besedilu dodani tudi verzi. Bustan je didaktično lirično delo in predstavlja eno največjih mojstrovin perzijske literature. Štirinajsto stoletje je bil čas novega vala, novih idej, romantike, najbolj poznani ustvarjalci tistega časa pa so bili Amir Khosroe Dehlavi, Khajoo Kermani, Hafez in Kamal Khodjandi.
Bogata zakladnica kvalitetne perzijske literature je bila vzvod za nastanek marsikatere pomembne šole miniaturnega slikarstva, vsaka med njimi je izstopala z samosvojim, le zanjo značilnim stilom. Najbolj znane šole so bile v mestih Širaz, Tabriz in Herat, in te so imele najpomembnejšo vlogo pri razvoju miniaturnega slikarstva tako v Iranu kot tudi drugod v osrednji Aziji.
V 13. in 14. stoletju je mesto Širaz v osrednjem delu Irana doživljalo svojevrsten kulturni razcvet. To je bil čas Saadija, Kermanija in Hafeza, ki so dali Perzijcem vrhunsko poezijo in z njo povezane miniature. Epska pesnitev Šahnameh je bila tista, ki so jo največkrat upodobili v ilustracijah, za katero je bila značilna simetrija, statična kompozicija, neposrednost in monotonost. Šola miniatur v Širazu je imela velik vpliv in konec 15. stoletja so tam slikali najbolj kvalitetne miniature tistega časa. Ilustracije Khamseja (Nizami, 1491) so primer vrhunca tega obdobja. Tako sama celotna kompozicija kot majhni detajli so izčiščeni, popolni, silhuete so jasne. Poteze pri slikanju so natančne in zanesljive.
Na severozahodu Irana je bila konec 13. stoletja v mestu Tabriz ustanovljena šola za umetnost. Značilno zanjo je bilo da je pri ilustracijah kombinirala umetnostne vplive daljnega Vzhoda in armensko-bizantinski slog slikanja.
Prevod A.Krhin, A brief history of Persian Miniature, Katy Kianush, iranchamber.com