04 Okt Zlata doba Safavidov
Safavidska dinastija, ki se je poimenovala po sufijskih muslimanih, bila pa je iz Ardabila na severozahodu Irana, je sprejela šiitski islam, zopet združila državo in spodbujala razvoj umetnosti. V času njihove vladavine je umetnost Perzijcev dosegla pravi preporod. Kaligrafija, slikarstvo, usnjarstvo, arhitektura in izdelava preprog so bile v polnem razcvetu. V tem času so perzijski dvorni obrtniki, slikarji in drugi umetniki skreirali zanimive vzorce in motive preprog, ki jih posnemajo še dandanes. Mojstrovine safavidskih dvornih izdelovalcev preprog so bile tako dovršene in prefinjene, da so do danes le redki uspeli natančno poustvariti izvirne safavidske motive. Ti mojstri so v tem obdobju ustvarili okoli 1500 dvornih preprog in mnoge med njimi so mojstrovine svetovnega slovesa. Safavidski kralji kot so bili Šah Tahmasb in Šah Abbas so ustanovili dvorne delavnice za izdelavo preprog v mestih Kašan, Isfahan, Tabriz, Kazvin, Kerman, in na mnogih drugih koncih takratne Perzije.
Esfahan 1670, miniatura Šaha Sulejmana z gosti
Dnevniki evropskih popotnikov kot sta bila Jean Tavernier in Jean Chardin (17.stoletje) so odličen vir za vpogled v tisti čas izdelovanja preprog. Perzijske preproge so začele prodirati na evropske trge, ena najbolj prepoznavnih preprog tega obdobja pa je preproga poimenovana Ardabil, ki je bila narejena na začetku 16. stoletja. Zaradi čudovitih barv, vzorcev in izjemno finih, svilenih niti se le ta šteje za eno večjih mojstrovin izmed starejših ohranjenih vozlanih preprog. V 19. stoletju jo je odkupilo neko britansko podjetje in jo prodalo za 2000 takratnih funtov Londonskemu muzeju Victoria & Albert Museum, kjer jo lahko občudujemo še danes. Njene mere so 11,53 x 5,34 metra. Glede njenega izvora se strokovna mnenja razhajajo, nekateri zagovarjajo tezo, da je bila izdelana v mestu Ardabil, drugi so mnenja, da je iz mesta Mašad, kar pa seveda nima vpliva na vrednost same preproge. Na spodnjem delu preproge je tudi podpis mojstra in verz velikega perzijskega pesnika Hafisa. Šah Abbas je določil mesto Isfahan za svojo prestolnico (pred tem Ardabil) in poskrbel, da je postal center vseh umetnosti. Gradili so palače in mošeje, ki so jih dodelali najbolj izučeni mojstri in umetniki, ki jih je imel. Ustanovil je tudi dvorno delavnico za preproge, kjer so jih delali ne samo za šaha ampak tudi za delovne prostore in domove dvornih uradnikov… Ardabilski tepih ponazarja zanimiv razvoj perzijskih preprog v petnajstem in šestnajstem stoletju. Z središčnim medaljonom in spiralami spominja na miniature na platnicah knjig tistega časa. Ravno tako z natančnim vzorčenjem in dovršenimi vzorci spominja na miniature safavidskega dvora. Druga zanimiva preproga iz tega obdobja je na ogled na Dunaju v tamkajšnjem muzeju. Poimenovali so jo »lovska preproga«, ker prikazuje motiv lova. Ta motiv je klasični motiv perzijskih preprog iz 16.stoletja, saj so šahi in princi namreč radi videli, da so jih upodabljali kot pogumne lovce na konjih. Na preprogi vidimo lovca, ki z lokom in kopjem lovi leoparde, antilope in celo medvede. Celotna preproga je narejena iz svile, velika pa je 6,80 x 3,29 metra. Strokovnjaki menijo, da je bila preproga narejena v mestu Kašan pod vodstvom izučenega slikarja Sultana Mahammada, ki je bil učenec slavnega perzijskega slikarja Bizhada.
Središčni detajl preproge Ardabil (Victoria & Albert Museum London)
Jean Baptiste Tavernier, ki je po območju Perzije potoval v 17. stoletju, je na svojem popotovanju obiskal mojstrske delavnice v Isfahanu, kjer so izdelovali z pozlačenimi nitmi prešite svilene preproge. Bil je tudi na sprejemu pri šahu, kar lahko preberemo v njegovih zapisih: »Tla salona so bila prekrita z čudovito preprogo, ki je bila okrašena z zlatim sukancem in svilo. Na večji ploščadi je bila še ena preproga. Svoje darilo sem položil na mizo, ki je bila ravno tako prekrita z zlatom in srebrom okrašeno preprogo. Šah je vstopil v salon v spremstvu treh evnuhov in dveh starejših mož, njuna naloga pa je bila, da sta mu sezula čevlje predno je stopil na preprogo in da sta ga kasneje pred odhodom ponovno obula.«
Dobo Safavidov bi lahko označili za nekakšno »renesanso« perzijske umetnosti. In perzijske preproge so v tem času pridobile sloves po svetu. Imeti doma perzijsko preprogo je bil privilegij. Eden od članov neke vplivne angleške organizacije Middle Temple je pisal svojemu predstavniku v Iranu: »Perzijske preproge so čudovite. Imajo sijajne barve in tudi kadar nekdo razlije vino ali celo kis po njih, se madež zlahka odstrani. Obišči čimveč krajev, pojdi v velika mesta in prav tako v majhne vasice. Pozanimaj se kako barvajo volno in svilo preprog in če je le mogoče pripelji s seboj mojstra z dobrim znanjem, da bo lahko tudi naša dežela bogatejša z znanjem izdelave takšnih krasnih preprog«. Po padcu zadnjega kralja safavidske dinastije (šah sultan Hossein) in uporu afganistanskih vojakov leta 1721 je v Perziji zamrlo zanimanje za vrhunsko umetnost. Ena najpomembnejših panog perzijske umetnosti, se pravi izdelava preprog, je bila v zatonu. Le manjše število so jih še naredili za mošeje in svetišča vendar so bile te uničene, saj ni bilo več izučenih in plačanih ljudi, ki bi skrbeli za njih. Na srečo ljubiteljev perzijskih preprog so nekatera evropska podjetja v tistem času, ki so trgovala z Iranom, izvozila nekaj teh dvornih preprog v muzeje po Evropi in Ameriki, kjer jih lahko še dandanes občudujemo.
A.Krhin