kilim Guchan

Vse o perzijskih kilimih (prevod knjige “Persian kilims”)

PERZIJSKI KILIMI

Hull, Alastair: Persian Kilims, Yassavoli Publications, Tehran, 1999.

Priredil, dodal in prevedel Aleš Krhin

“When someone beats a rug,
the blows are not against the rug,
but against the dust in it.”
Jalal Ad Din Rumi

 

Zavedanje prostora in časa je najprej zavedanje podobe sveta, nekoč mitološke, zdaj astrofizikalne, torej zavedanje podobe vesolja ali vesoljska zavest: to je zavest o prostorski in časovni majhnosti tako posameznika kot vsega živega sveta in Zemlje same v sideralnih mejah vesolja in hkrati vednost, da pa je posameznik del istega vesolja, zaradi česar dobi potem vsaka najmanjša reč svetovja svojo posebno pomensko velikost.

Gregor Strniša

 

Poznanje umetnostne zgodovine je narodopiscu potrebno zaradi tega, ker je umetnost eden najbolj nazornih predmetov ljudske kulture. Poznanje pa se mora raztezati tako na zgodovinsko materijo kakor – to še prav posebno – na razvoj in zakonitosti forme, na temeljne umetnostne stile in njih psihološke osnove.

Rajko Ložar

 

Preproga  (farš, ghaliperzijsko –  razgrniti ) je bistveni sestavni del perzijske umetnosti in kulture. Je avtohtoni, prastari jezik ljudstva kateremu pripada, z njimi poteka komunikacija skozi čas in prostor, sporočila so izražena z različnimi kompozicijskimi strukturami, z barvami  in z liki v njih. Perzijskim nomadskim ljudstvom so preproge že tisočletja zveste, preizkušene in nepogrešljive spremljevalke.

 

UVOD

Knjižica, ki jo ravnokar berete obravnava tkane preproge – kilime, predvsem tiste s področja Irana. In kaj je kilim? Beseda kilim označuje preprogo, ki nima vozličkov, je le tkana. V Iranu uporabljajo besedo gilim, v Afganistanu gelim, kilim v Ukrajini, Turčiji, Srbiji, palas na Kavkazu, bsath v Siriji in Libanonu, čilim v Romuniji, Bosni… Do nedavnega so zbiralci in trgovci z vozlanimi preprogami (tepihi) kilimom namenjali zelo malo pozornosti v primerjavi z  orientalskimi vozlanimi preprogami. Večina knjig o preprogah je kilimom namenila komaj kakšno besedo, obravnavani pa so bili kot manjvredni (napram tepihom), preprosti produkti. V zadnjih dveh desetletjih pa se je zanimanje za kilime precej povečalo. Dandanes so kilimi v ponos veliko ljudem po vsem svetu, ki so navdušeni nad njihovo uporabno, okrasno in tudi zbirateljsko vrednostjo.

 

IZVOR IN UPORABA KILIMOV

Tehnika tkanja, preprosto vstavljanje vlaken volne, dlak in rastlinskih vlaken se je razvila iz osnovnih potreb ljudi v preteklosti po oblekah, zatočiščih, shranjevanju stvari, prekrivanju tal, žimnicah… Najti je moč številne zgodovinske vire, ki opisujejo pomen tkanja. Iliada in dela drugih poznejših klasičnih avtorjev omenjajo tkanje kot uveljavljeno in razvijajočo se obrt tistega časa. V egipčanskih poslikavah grobnic lahko vidimo ženske pri tkanju oblek, v Bibliji so opisani tkalci in njihova orodja. Udomačitev in selektivna reja ovac, koz, konjev in kamel je omogočala hitro dostopnost do surovin potrebnih za tkanje, barvila pa so bila ravno tako rastlinskega in živalskega izvora. V antiki je bila izdelava prvovrstne volnene preje in barvil zelo razširjena in visoko razvita. Z runom[1] iz Kavkaza in surovinami za barve iz Indije in severne Afrike so trgovali po Sredozemlju in Aziji, izdelani kilimi pa so bili ravno tako pomemben produkt za prodajo in menjavo.  Nedvomno je bil kilim pomemben predmet dekorativne, uporabne in prenosljive opreme bivališč ljudi na Bližnjem vzhodu in širom Azije skozi stoletja.

Kilimi so skupaj z nakitom, oblačili, šotorsko in lovsko opremo pomagali tvoriti identiteto prebivalcev vasi in nomadov. Kilimi so bili narejeni za prekrivanje tal in sten šotorov, hiš in mošej, z njimi so prekrivali hrbte konjev, kamel… Večinoma so bili namenjeni družinski ali osebni uporabi, čeprav so nekatera mesta in vasi v Perziji in Anatoliji postala znana po izdelavi kilimov za prodajo že v 17. in 18. stoletju. Kilimi, vozlane preproge, dragocene kovine, nakit in živali so tvorili družinsko premoženje, ki so jih lahko v času pomanjkanja menjali za žito ali pa so jih prodali za denar.

Kilimi so imeli tudi pomembno vlogo v družini kot sredstvo za ženitno plačilo ali za doto. Poroka je predstavljala mnogo več kot le zvezo moža in žene. Dekle, ki so ji našli bodočega moža že v rosni mladosti je postalo povezovalni člen zavezništva dveh družin. Povezava dveh družin je bila v praksi potrjena z darovanjem preprog, nakita in drugih dobrin. Dota je lahko vključevala tudi živali, pašne površine in vodne vire. Mlado dekle je ob učenju pri svoji materi in ostalih članih družine kmalu začelo izdelovati svoje kilime in druge izdelke. Vsak izdelek je predstavljal družinsko izročilo in folkloro njenega ljudstva. Status družine je bil tesno povezan s kvaliteto in količino nevestine dote. Zato so bili kilimi narejeni z veliko truda in kreativnosti, čeprav niso bili namenjeni za prodajo na bazarju.

Parsons navaja doto dveh severno – afganistanskih družin : 1 x Pardeh (volnena zavesa, ki ločuje moški in ženski del šotora), 1x Jaloor Paidar (viseča šotorska vrata, lahko samo tkana ali tudi vozlana), 3x Jaloor / Tobrehs (velike torbe), 2x Juvals (največje šotorske ali kamelje torbe), 2x Namek Donneh (torbe za sol), 2 para Kolaj Čerge (torbe za šotorska krila), 1x velik kilim ali vozlana preproga (tepih), dva majhna kilima, 3x Parpak (šotorska vez).

Naštete stvari so uporabljali za prekrivanje tal, žimnice za spanje ali sedenje, shranjevalne torbe, za prevleke in tudi za družabne namene. Premožnost je bila dobro vidna, cenjeni poročni kilimi so bili obešeni na vidnih mestih. Zaradi preprostega, predindustrijskega načina življenja so nomadi in vaščani izdelali veliko količino tradicionalnih kilimov, ki se razlikujejo po dizajnu glede na kraj nastanka in skupnost ljudi, ki so tam živeli. Skozi generacije so se prenašali vzorci načina dela, ki je bil značilen za posamezno skupnost (pleme). V začetku dvajsetega stoletja pa so se začeli izvajati pritiski posameznih držav na nomade, v težnji po njihovi ustalitvi na enem prostoru in večji kontroli nad njimi. Nomadi so začeli trgovati, pri čemer so kopirali dizajne, ki so bili lahko bolje prodajani, nekatere izdelke, kot je velika prenosna torba, pa niso več izdelovali. Medplemenske poroke so postale bolj pogoste, pri čemer so se začele mešati precej različne kulture, kar je povzročilo zmedo pri dediščini tradicionalne umetnosti vezane na določeno skupino ljudi. Tem spremembam, fuziji med različnimi kulturami plemen in klanov, ki prej niso bili v stiku je sledil nastanek neobičajnih, zanimivih kilimov, ki so se začeli pojavljati na trgu pred tridesetimi leti.

V vaseh kjer izdelujejo kilime živijo potomci nomadov, ki so se ustalili in nadaljujejo tradicijo tkanja za domačo uporabo in prodajo. V Turčiji je možno določiti območje skupine vasi ali celo posamezno vas iz katere izvira določen kilim. Pri nomadskih skupinah gre za večja območja izvora, saj se skozi letni čas selijo zaradi živine. V Iranu je težje določiti izvor, saj je bilo na tisoče ljudi iz različnih skupin ljudstev nasilno preseljenih iz enega konca na drugi, zelo oddaljeni konec države. Zadnja takšna večja selitev je bila leta 1834 in ni si težko predstavljati kakšna zmeda  je nastala znotraj plemenskih ureditev. Rezultat je viden pri perzijskih kilimih iz okolice Garmsarja, kjer je videti veliko raznolikost v dizajnu in barvah, čeprav so iz istega območja.

Navkljub družbenim in političnim spremembam se izdelava kilimov nadaljuje, čeprav se tradicionalni način življenja vztrajno spreminja. Ljudje se preseljujejo v mesta, izdelava kilimov pa je v velikem številu namenjena prodaji na zahodnoevropskem in ameriškem trgu. Zaradi tega je vedno manj kilimov narejenih na tradicionalen, nekompromisen način in le v bolj odročnih predelih je moč najti kilime, ki so tkani in barvani tradicionalno. Je pa res, da se v zadnjem času zaradi povečanega zanimanja po tradicionalnih kilimih, ki imajo stare, že skoraj pozabljene motive in simbole in so tudi barvani z naravnimi barvili, povečuje izdelava le teh.

Očitno je, da so se razlogi za izdelavo kilimov v zadnjih desetletjih precej spremenili. Prej so bili namenjeni skoraj izključno vsakdanji, praktični uporabi, kasneje pa je namen izdelave postal bolj komercialen. Potem, ko vidimo večje število kilimov, starih in novih, iz različnih območij, lahko začnemo ceniti in občudovati tiste, ki so izvirni in niso del masovne proizvodnje. Ti so res pristni izdelki, to so kilimi, ki so ohranili svojo pravo etnično identiteto, izdelani so brezkompromisno, s spretnostjo, ki izžareva ljubezen in dediščino s pomočjo katerih so bili narejeni.

 

STRUKTURA IN BARVILA

Volno in živalsko dlako, vodo za namakanje strižene volne, rastline in plodove za barvila, les za okvir statev, skratka vse kar so ljudje potrebovali za izdelavo kilimov so imeli na dosegu znotraj meja ozemlja svoje skupnosti., ne glede na to ali so bili nomadi ali vaščani. Kilimi iz različnih predelov Irana se razlikujejo v barvi in teksturi, kar lahko ugotovimo tudi kot posledico specifičnih lokalnih virov osnovnih, neobdelanih materijalov.

Tkanje je spretnost, ki sega daleč nazaj v zgodovini. Že v paleolitiku so tkali pregrinjala in rogoznice iz trstja in drugih rastlin, volno pa so začeli uporabljati z začetkom udomačitve ovc in koz okoli 8000 let pr.n.š. Na območju centralne Azije je bila preja iz volne ovc najbolj razširjena. Ločili so tri vrste ovac: debelorepo, dolgorepo in debelorito. Debelorepa ovca je razširjena po Aziji in samo njen rep lahko doseže težo 12-ih kilogramov. Njen viseči rep ji pomaga prenesti vročino v suhem obdobju, je pa tudi poslastica za pastirje. Kvaliteta volne je pri vseh ovcah najbolj odvisna od klime in paše. Volna debelorepih ovc je cenjena po močnih, grobih in dolgih vlaknih, ki dajejo lesketajoč blesk in se tudi izvrstno barvajo. Visoko v gorah Azije imajo ovce zaradi hladnega, suhega podnebja, veliko bolj kvalitetno runo kot one v vročih nižinah.

Kamele, koze in konji so tudi vir preje. Kozja dlaka je strižena čisto ob koži pod zunanjo plastjo in je uporabljena zaradi čvrstosti in leska, sijaja. Vrvi za pritrditev sedla in velikih torb na osličke ali mule delajo iz kozje dlake, v centralni Aziji  pa tudi kilime s kombinacijo ovčje volne. Daljši strani robov kilimov so tudi pogosto narejeni iz kozje dlake, Baluči jo uporabljajo za sešitev dveh manjših kosov kilimov v enega.

Neki perzijski rek pravi, da se kamela hrani z neuporabnimi rastlinami, nosi težak tovor in nikomer ne stori nič slabega, zraven pa bi lahko dodali, da ima dlako fino kot je svila. Je celo boljši izolator kot ovčja volna, kar je seveda za pričakovati, glede na vročino, ki jo prenaša. Kamelam jo strižejo z vratu, grla in čeljusti. Dlaka je uporabna za izdelavo celotnega kilima, ki so še posebej zanimivi, če dlake niso barvali.

Konjska dlaka iz grive in repa je pogosto všita kot okras na torbah, pa tudi podobno kot kozja daje čvrstost zunanjim delom kilima, ki je najbolj izpostavljen poškodbam. Pri izdelavi kilimov bombaž že dolgo uporablajajo nekatere skupine ljudstev, zadnje čase z njim pogosto poudarjajo dizajn in vzorce. V nasprotju z belo volno se barva bombaža s staranjem ne potemni. Zelo fini kurdski kilimi iz Sanandaja, mesta na severozahodu Irana, so narejeni iz bombažne osnove, saj bi bila zelo fina volna manj obstojna.

Svila je bila redkokdaj vtkana v kilime, le fini, preko dvesto let stari Savafidski kilimi, so imeli tudi svilo, delani pa so bili za perzijski dvor. Turkmenska ljudstva pa svilene niti še danes uporabljajo za dekoracijo torb.

OBDELAVA VOLNE

STRIŽENJE IN PRANJE

Volna se striže enkrat letno in sicer pomladi ali pa v začetku poletja. Izjema so jagnjeta v vzhodni Anatoliji v okolici jezera Van kjer jih strižejo jeseni, da pridobijo kratko, mehko volno. Če je le možno se volno prvič opere že pred striženjem, živali peljejo čez reko ali večji potok, da odstranijo površinsko umazanijo. Volno strižejo z ročnimi škarjami, nato jo namakajo v vodi, sušijo in ponovno operejo. Za pranje volne je najboljša mehka voda. Postopek pranja ponavljajo tako dolgo, dokler ni volna res čista. Tolmune in druge vodne vire  družine skozi generacije ljubosumno varujejo, pravica do uporabe pa je velikokrat dodeljena kot pomemben del dote. Na jugu Irana Kaškaji izpirajo volno v vreli vodi z sodinim bikarbonatom, da bi odstranili maščobe, na Kavkazu pa jo položijo na kamen in jo nalahno tolčejo s tanko leseno palico. V pustih puščavskih delih Balučistana, vzhodnem Iranu in zahodnem Afganistanu volno samo stresajo in izpostavijo soncu. V vseh primerih je sušenje na soncu, ne glede na način pranja, zadnji postopek pri vseh pripravah runa za prejo.

GREBENANJE

Očiščeno volno ali bombaž češejo oz. ravnajo tako, da povlečejo vlakna skozi iglo in to vlečejo skozi majhno luknjico izdolbeno v kosu lesa, lahko pa jo vlečejo samo z rokami. Na Bližnjem vzhodu in v Aziji so razvili nenavadno tehniko za ločitev ostankov lesenih delcev od bombaža. Instrument podoben godalu pridržijo nad vlakni in zabrenkajo. Vibracije, ki pri tem nastanejo povzročijo, da se vlakna sprostijo.

PREDENJE

Za nomadske Kaškaje je predenje načeloma žensko delo, vendar je opravilo zelo dolgotrajno. Zato v času preje moški in ženske, mlado in staro ob vsakodnevnih opravilih v rokah držijo še majhne pripravce za vrtenje, ne glede na to ali gledajo za ovcami, se živahno pogovarjajo, čuvajo otroke… Spretnost njihovih rok, ki ritmično vrtijo preprosta vretena povzroča, da se volnena vlakna sprimejo in navijejo v sukanec.

Za vrtenje lahko uporabljajo preproste ploščate palice, kamnite uteži ali raznovrstna vretena. Vreteno je pokončno leseno ali kovinsko držalo, ki ima na vrhu obročasto utež. Iz ohlapno sukane niti, ki je navita na spodnji del leve roke vlakna ravnajo z desno roko in navijajo okoli vretena, nato pa jo dvignejo z levo roko in spustijo da visi. Vreteno rahlo zavrtijo in ta se zaradi teže obroča vrti naprej še nekaj časa dokler se ne dotakne tal. Vrteče vreteno navija volnena vlakna v močan sukanec. Sukanec je lahko navit v smeri urinega kazalca ali pa v nasprotni smeri, odvisno v katero stran se je vreteno odvrtelo. Spreden sukanec, ki združuje več posameznih sukancev je precej bolj čvrst. Postopek ročnega vrtenja vretena daje končnemu izdelku kilimu poseben čar. Ročno predena volna daje sijaj, ki ga strojno obdelana volna nikakor nima.

BARVE

Barve in način vzorčenja z njimi je tisto kar daje kilimom njihovo abstraktno lepoto. V vseh predindustrijskih družbah je bila umetnost barvanja sukancev razvita dejavnost in skrbno čuvana skrivnost. Nekatera območja in ljudstva so slovela po sestavinah, potrebnih za barve ali samo po barvah. Feničani so bili znani izdelovalci škrlatne barve, v porečju Inda so sloveli po pridobivanju rdeče in modre indigo barve. Čeprav so nam popolnoma znane sestavine, ki so jih uporabljali, je proces izdelave še danes neznan. Družinske in posameznikove skrivnosti umetnosti izdelave barvil so čuvali do konca svojih dni.

Vse naravne in umetne barve z izjemo indiga, nekaterih lišajev in lubja potrebujejo jedkalo (lug) za fiksiranje barve na sukanec. Različni fiksirji povzročajo obarvanje ene barve v različnih odtenkih. Včasih so delali fiksirje iz raznih mešanic pepela, korenin, urina in sadežev. Danes se uporablja kavstična soda, gašeno apno, sol in soli kroma, železa ter boksita.

Do sredine devetnajstega stoletja so bile ljudem znane le barve živalskega, rastlinskega in mineralnega izvora. V mestih in vaseh so sukanec nesli ljudem, ki so se ukvarjali z barvanjem ali pa so kupili že obarvane sukance. Tako so bili vsi kilimi, ki so bili narejeni pred letom 1850 barvani z naravnimi barvili. Nomadska in polnomadska ljudstva so dostikrat imela dostop do surovin, potrebnih za izdelavo barvil. Ženske so nabirale zelišča, korenine in rože, ki so jih potem po starih receptih uporabljali za izdelavo barvil. Nomadski način življenja ni dopuščal nošenja večjih količin obarvane volne, zato lahko pri nekaterih starejših kilimih opazimo različne barvne odtenke ene barve pri posameznem kilimu. Baluči, ki živijo na puščavskih predelih Irana ne morejo pridobivati surovin potrebnih za barvila na svojem območju, niti nimajo možnosti za nabavo. Zaradi tega imajo prefinjen občutek za naravno barvo volne in njene uporabe. Za kilime uporabljajo kameljo dlako, katere barva je lahko bela, svetlo rumena ali temno rjava. Za kombiniranje uporabljajo tudi rjavkasto ovčjo volno in črne, ter sive kozje dlake (Nassiri, 2002: 9).

Ena najstarejših naravnih barv je modra, pridobljena iz listov indiga, grmičaste rastline, ki je omenjena kot uporabna rastlina že 3000 let pr.n.št. Indigo izvira iz južne Azije, z njo so trgovali čez Azijo v velikih količinah v obliki praška. Ponavadi so čez noč namakali zdrobljene liste ali prah, da bi pridobili brezbarvni reaktant. Sukanec so nato za nekaj časa namočili, ko pa so ga izvlekli se je v stiku z zrakom zaradi reakcije s kisikom obarval. Dlje ko je bil sukanec namočen, bolj temno modro se je obarval. Tako so dobili odtenke modre od nebesno modre do zelo temno modre barve. Indigo modro barvo odlikuje čistost in obstojnost, odporna je na sonce in se z vodo ne izpira.

Korenina broča je pogosto uporabljana za pridobivanje rdeče barve, v dolini Inda naj bi iz nje pridobivali barvo že pred 4500 leti. Broč je divja trajnica in njene korenine rastejo globoko v zemljo. Preden korenine zmeljejo v prah jih tudi oluščijo. Intenziteta rdeče barve je odvisna od starosti rastline. Tri leta stara rastlina daje rdečkasto barvo, sedem let pa močno škrlatno barvo. Končna barva pa je odvisna tudi od fiksirjev, ki morajo vsebovati  alkalij (lužina) in nekatere rudninske soli. Boksit daje barvi oranžno – rdeč odtenek, železo pa celo paleto odtenkov od vijolične do rumene.

Zelo velik spekter naravnih barv je mogoče pridobiti tudi iz cvetov, sadežev, zelenjave, insektov in celo zemlje. Naslednji seznam potrjuje iznajdljivost ljudi, ki se ukvarjajo s pridobivanjem naravnih virov za barve.

RDEČA – korenina broča, mak, češnje, lupina pomaranče, lubje čičimaka, korenine vrtnic, rabarabara, marelice, cvetni listi tulipana, razni insekti

MODRA – listi indiga, povrhnjica jajčevca

RUMENA – cvetovi rumenika, lupina pomaranč in limon, ovojnica čebule, žafran, kurkuma, cvetovi rumenega ostrožnika, listje marelice, jablane, vrbe in divje pistacije

ORANŽNA – korenine trav, lubje dreves sliv

ZELENA – listje oljk in oreha, sladka vijolica, kombinacija indigo in rumene barve

RJAVA IN ČRNA – čaj, tobak, vulkanski pepel, železov oksid, listje divje oljke ali lubje oreha v kombinaciji z železovim sulfatom

Vse naštete naravne barve so zelo obstojne z izjemo rumene, je pa res da po približno petdesetih letih začno bledeti. Dobra lasnost tega je, da bo kilim barvan z naravnimi barvili pridobil čudovite mehke tone barv.

Britanec W.H.Perkin je bil tisti človek, ki mu je leta 1850 uspelo s svojim kemijskim znanjem pridobiti umetno barvilo in s tem povzročiti pravo revolucijo. Težavno in relativno drago pridobivanje naravnih barvil je zamenjal kemijski postopek. Tako so imeli izdelovalci kilimov na izbiro cenejše barve in olajšan dostop do popolne palete barv. Rumena in oranžna barva, ki ju je bilo včasih zelo težko pridobivati, sta postali dostopni vsakemu. Uporaba kemičnih barvil je botrovala hitremu razvoju in porastu proizvodnje kilimov.

V času po odkritju kemičnih barvil so mnogi izdelovalci začeli pretiravati z barvami, kar posledično ni  zagotavljalo prave barvne harmonije na kilimih. Do nedavnega so nekatere umetne barve kot je anilin razjedale volno in niso prenesle pranja z detergenti. Vendar pa so v zadnjih tridesetih letih razvili barve z dodatkom kroma, ki so na pogled neločljive od naravnih. Ironično je, da so ravno v zadnjih tridesetih letih zbiralci in trgovci na Zahodu začeli dosegati uspehe pri lobiranju za uporabo naravnih barv. Umetnostne delavnice barvanja z naravnimi barvami in visoka cena takšnih kilimov so povzročili oživitev starih tehnik izdelovanja kilimov.

STATVE

Statve, ki jih uporabljajo v Aziji za izdelavo kilimov, so izjemno preproste naprave.  V kombinaciji s starodavno veščino tkanja so pomemben del procesa pri nastanku kompliciranih vzorcev na kilimih in preprogah. Obstajata dve vrsti statev – prenosna horizontalna statev, ki se jo uporablja na tleh in polprenosna vertikalna statev, ki je značilna za vasi in mesta.

Nomadska ljudstva Baluči, Kaškaji in nekateri Kurdi uporabljajo prenosno statev, saj njena preprosta sestava omogoča lahko sestavlajanje ali razstavljanje. Zaradi njihovih selitev iz zimskih v poletna območja paše ali obratno je to nujno potrebno. Zaradi premikanja statev, pri čemer je kilim lahko še neizdelan, je zelo težko obdržati osnovne niti napete, posledično pa je rezultat viden v neravnih robovih. Na prenosnih statvah izdelujejo tudi večje kilime in sicer tako, da naredijo dva manjša kosa, ki ju potem sešijejo po dolžini. Kadar delajo šotorsko krilo, sešijejo skupaj več ozkih delov po širini.

Talne prenosne statve so sestavljene iz dveh ležečih lesenih palic (tkalski navoj), kamor so zataknjene in napete osnovne niti. Med palicama je razmak in vsaka ima na notranji strani po dva količka zarita v tla, da so lahko niti močno napete. Napetost niti se prilagodi z dodatnimi količki ali z vrvjo. Nad statve je postavljeno leseno ogrodje v obliki tripoda in je povezan z brdom ( priprava na statvah za premikanje osnovnih niti navzgor in navzdol ). Prečne niti so privezane na brod in ko se ga premakne gor nastane prostor med osnovnimi nitmi. Tkalka ali tkalec ponavadi sedi na končanem delu kilima in pomakne tripod naprej.

V mestih in vaseh uporabljajo vertikalne statve, na katerih izdelujejo vse od majhnih molilnih preprog do večjih preprog, ki merijo čez 3 metre. Tkalski navoji so nameščeni v reže izdolbene v lesene vertikalne stebričke. Napetost osnovnih niti se uravnava z nekakšnimi klini. Klobčiči sukancev visijo čez sprednji del statev na dosegu tkalca, ki ponavadi sedi na dvignjeni pručki.

Število osnovnih niti napetih na statvah določa širino izdelanega kilima, dolžina pa je odvisna od statev, ki jih uporabljajo. Pri vertikalnih statvah je dolžina neomejena. Struktura tkanine je odvisna od debelosti osnovnih niti in njihove medsebojne oddaljenosti, ter od vrste sukanca in načina vstavljanja le tega med osnovne niti. Nekateri kilimi v osrednji Anatoliji so tkani ohlapno, predvsem prevleke za ležišča, bombažni in volneni kilimi iz Senneha v Iranu so zelo fini, gosto tkani, prenosne torbe Balučev pa so tako na tesno tkane, da je celo iglo težko vbosti.

Ko so statve v hiši, šotoru ali na prostem postavljene, se delo lahko prične. Tradicija izdelovanja kilimov je bila ponavadi v domeni žensk in deklic, razen  v  večjih mestih, kjer je produkcija kilimov že industrija. Tam je pogosto prisotna tudi moška delovna sila. Ko deklice dosežejo starost sedmih let začno pomagati svojim materam pri statvah. Še pred nedavnim so bile deklice zaročene že pri starosti petih ali šestih let in so do poroke same izdelale že tri ali štiri kilime, ki so postali del njene dote. Niso pa bile vse ženske izdelovalke kilimov in kot pri vseh drugih kreativnih obrteh so nekatere imele večji talent in mojstrstvo od drugih. Sloves nekaterih izjemno spretnih, ponavadi starejših žensk je pogosto segal čez meje teritorija njihovega ljudstva, po smrti pa so postale legendarne. Družinski vzorci in ravno tako posameznikovi dizajni pri kilimih se prenašajo iz roda v rod. Mlademu dekletu je lahko bolj pri srcu določen vzorec ali barva, tako da se sčasoma tradicionalni vzorci razvijajo in počasi spreminjajo.

ORODJA

Preprosta, doma izdelana orodja, kot sta glavnik in letvica so narejena iz lesa ali kovine, uporabljajo jih za zatikanje in potiskanje sukanca ali vozličkov na osnovne niti.  Glavnik ima le nekaj zob, ponavadi manj kot pet in je lahko okrašen z simboli. Baluči uporabljajo glavnike z zelo dolgimi zobmi, ročaj pa uporabljajo za potiskanje niti.

NAČINI TKANJA

Posebnost pri izdelovanju kilimov je dokončanje posameznih predelov iste barve preden se izdelovalec loti drugih delov. Pri izdelavi vozlanih preprog delajo vozle v neprekinjenem zaporedju v ravni črti in pri tem uporabljajo sukance različnih barv. Izdelovalec kilima bo nekaj časa delal samo z eno barvo sukanca, nato pa se bo lotil drugega konca z drugo barvo sukanca.

Nomadi niso tovorili večjih količin volne in so zato na mestu, kjer so se namestili, uporabljali tisto barvo in teksturo volne, ki so jo imeli pri roki. Zaradi tega je prihajalo do variacij pri posamezni barvi in strukturi volne na enem kilimu. Rezltat je bil kilim z različnimi odtenki istih barv.

 

  1. PREPOZNAVA VRST KILIMOV

 9.1.   OBLIKE, VZORCI, TIPI

 

Raznovrstnost barv in kompozicij pri kilimih je ogromna, od enostavnih vzorcev izvezenih z nebarvano volno do abstraktnih, barvitih geometrijskih likov in stiliziranih figur. Kljub temu poznavalci lahko določijo izvor kilima glede na skupino ljudstva, območja ali mesta kjer je bil izdelan. Natančen izvor mnogih starih kilimov pa je še vedno uganka in predmet vročih razprav med zbiralci in prodajalci kilimov.

To poglavje obravnava razlago starodavnih simbolov in motivov na kilimih in tudi nekatere posebne izdelke kot so molilne preproge, nomadske torbe in podolgovate kilime, ki jih je tudi možno kupiti na zahodnih trgih. Vsebuje tudi splošno razlago vseh poglavitnih vrst kilimov od območja Anatolije naprej na vzhod čez Iran do Afganistana. Opisuje barve, vzorce in materijale, ki so bili v uporabi v preteklosti in se prenašajo v današnji čas.

 

9.2. MOTIVI IN SIMBOLI

 

Uvodne besede korana so: Ni nobenega drugega boga razen Boga (Alaha). V islamu je vse dano od boga in vse ga predstavlja. Simbolika v islamski umetnosti je lahko subjektivna in tudi svobodna za interpretacije. Nedvomno so mnogi uporabljeni simboli pri kilimih nastali pred islamom, izvirajo iz časov pred islamizacijo centralne Azije, še iz časov praks animizma in šamanizma pastirskih nomadov.

Islamska vera ni bila naklonjena starim upodobitvam v katerikoli umetnosti ali kakršnihkoli izdelkih. Islam je učil, da lahko samo božja roka ustvari živo bitje in tako so zatirali vse oblike starih animističnih verovanj.  Po koranu upodabljajoča umetnost sicer ni bila prepovedana, prepovedano je bilo le malikovanje. Tako je bila meja med dovoljenimi in nedovoljenimi podobami precej nejasna.

Tkalci so se izogibali upodabljanju živega sveta, ohranili pa so predislamske simbole, ki so jih uporablajali skozi generacije in jih prenašali z ustnim izročilom. Ti simboli so preživeli nemirna obdobja nenaklonjenosti in so razvili svoj sporočilni jezik. V islamu ni nobenega upodabljanja božanstva na sliki ali v obliki pisane besede. Dovoljene pa so nekatere simbolne upodobitve ljudi in živali, vendar naj ne bi hodili čez njih, kar pa je pri preprogah vsekakor težko izvedljivo.

Mnogi izdelovalci kilimov so tesno povezani s svojim naravnim okoljem in z svojimi družinami in jim ni težko prekršiti religiozni tabu upodabljanja živega sveta. Kilimi so dekorativne in uporabne mojstrovine, zato so si izborili posebno mesto v definiciji islamske umetnosti.

Dizajn in motivi kilima nam pomagajo pri določanju starosti in izvora, različne uporabljene tehnike tkanja pa dostikrat določajo motivi preproge. Izdelovalci so sčasoma razvili kombiniranje različnih tehnik tkanja, da bi lahko izdelali bolj zapletene in dovršene kilime. Poleg religije obstajata še dva pomembna faktorja za izbiro in uporabo dizajna. To sta tehnika tkanja s pomočjo katere naredijo bolj abstraktne vzorce in naravno okolje izdelovalca iz katerega bo črpal motive za upodobitev jezer, rek, rož, zvezd, dreves, domačih živali (ovce, koze, kamele), ter divjih živali (kače, pajki, škorpijoni). Dobrodošli so tudi motivi iz domačega prebivališča kot so samovar (za pripravo čaja), glavnik, kotel, luč ali celo avtomobil, kolo, helikopter (na srečo vendarle redko).

Kilimi in vozlane preproge si delijo številne elemente dizajnov, čeprav se po tehniki izdelave popolnoma razlikujejo. Anatolski motiv ‘elibelinde’ (odprta dlan) se pogosto pojavlja na kilimih in vozlanih preprogah, ravno tako kot ‘gol’ (jezero) in ‘gul’ (cvet). Ni popolnoma jasno ali so se ti motivi prvo uporabljali na kilimih ali vozlanih preprogah. Za nekatere motive, kot sta list in roža pa je znano, da so  jih prvo upodabljali na vozlanih preprogah in kasneje na kilimih.

Sčasoma so se nekatere upodobitve živali in ljudi preobrazile v stilizirane vzorce. Zahodne razlage stiliziranih motivov s svojo težnjo po natančnem razumevanju starodavnih izdelovalcev preprog so dostikrat zgrešene. Zahodnjaki bi se morali izogibati romantiziranju pojmovanja etnične simbolike in vpliva religije. Vse skupaj je še bolj zapleteno zaradi različnih jezikov in etničnega porekla ljudstev Anatolije, Perzije in Centralne Azije. V teku let so se številna izvirna razumevanja motivov spremenila ali zapadla pozabi, pojavile so se različne razlage istih simbolov zaradi določenih lokalnih okoliščin in ne-razumevanj. Zaradi tega imajo enaki ali podobni motivi na različnih  območjih  drugačna poimenovanja.

Naslednji problem je, da zahodnjaško oko vidi in si razlaga vse geometrijske dizajne, like na kilimih in preprogah kot stilizacijo izvirnih oblik upodobitev. Dejstvo je, da je veliko vzorcev geometrijskih oblik dobilo poimenovanje le zaradi lažje prepoznave. Poimenovanja so se seveda vključila v jezik tkalcev in bila kasneje napačno razlagana kot označevalec izvirnega motiva. Za primer lahko uporabimo motiv, ki je značilen za turkmenske kilime. ‘Drevo’ je primeren geometrijski vzorec ki ustreza vsem zahtevam za izdelavo kilima. Ima kratke reže in stopnjevan zobčast dizajn. Ne predstavlja drevesa, je pa malce podoben in tako primeren za poimenovanje z besedo drevo.

Vzorec ali dizajn lahko na različnih območjih dobi drugačno ime ali razlago. Ozek pas ki ločuje osrednji del kilima od zunanjih koncev ponavadi poimenujejo ‘lestev’. Turkmeni pa temu delu rečejo ‘kamelji zob’. Vzorec boteh, ki je pogosto uporabljan ima tudi več razlag kaj naj bi predstavljal: kavelj, koder, pava, ptičjo glavo, univerzum… Motiv roke nekateri pojasnujejo kot podpis izdelovalca, drugi kot pet stebrov Islama, roko Fatime…

Eden bolj poznanih motivov na kilimih in vozlanih preprogah je ‘drevo življenja’. Ta ima številna poimenovanja in razlage kot so vodni vir v puščavskih območjih, družinsko drevo, kjer deblo predstavlja očeta, veje pa otroke. Simboliziran motiv je tudi talisman zlobnega očesa ali ‘nazarlik’. V pomoč naj bi bil pri odganjanju zla oziroma za zmanjšanje negativnih energij ostalih motivov na kilimu kot sta škorpijon ali pajek.

Mnogi starodavni motivi se v zadnjih tridesetih letih niso več pojavljali na kilimih ali pa so bili spremenjeni, saj se izdelovalci niso zavedali izvora dizajna. Sodobni tkalci pogosto dobijo ideje za vzorce iz slik starih preprog, ki jih nato predelajo za zahodni trg. Izvorni motivi bodo v tem procesu prilagojeni naročilu po določeni velikosti ali načinu tkanja. Tako se razvoj starodavnih dizajnov nadaljuje tudi v sodobnem času.

 

 

 

9.3. POSEBNE OBLIKE

 

Molilni kilimi

 

Predan musliman si mora umiti obraz, roke in noge, najti primerno mesto, ter se posvetiti molitvi petkrat na dan. Molilni kilim s svojo značilno ‘mihrab’  kompozicijo je idealen, ker je majhen, prenosljiv in ni težko ohraniti čisto prednjo stran. Treba je povedati, da je vsako preprogo ali kilim možno uporabiti za molitev, pogoj pa je čistost. Tudi vzorec mihraba ima različne razlage. Njegov izvor lahko zaznamo tudi v zidnih obokih v mošejah, ki so obrnjeni proti Meki. V mošejah molilne kilime včasih obesijo na vrata kot dekoracijo. Molilne kilime je moč najti na območju Anatolije, Kurdistana, Khorasana in zahodnega Afganistana. Ti kilimi so pomemben del dote, pogosto jih tudi podarijo lokalni mošeji.

 

Soffrai in rukorsi

 

To so kilimi posebne oblike, ki jih izdelujejo Baluči in Kurdi. V perzijščini pomeni beseda sofrai majhno preprogico. Ponavadi so podolgovate ali kvadratne oblike, velike so okoli 1,5 metra. Uporabljajo jih kot nekakšen jedilni prt. Baluči uporabljajo daljše sofraje za prekrivanje delov, ki jih v večjih prostorih vozlane preproge ne prekrijejo. Rukorsi kilimi so namenjeni prekrivanju kruha in posod z ogljem, pozimi pa pridejo prav pri prekrivanju klobučevine za ležišče. Oba tipa kilimov ni težko določiti, saj imata značilne ‘zig – zag’ motive, ki prepletajo osrednji del kilima z zunanjim. Robovi so narejeni v soumak tehniki tkanja ali pa so prešiti.

 

Torbe

 

Torbe so tako kot kilimi namenjene za vsakdanjo uporabo, vendar imajo precej različnih uporabnih namenov. Nomadi in tudi ustaljeni vaščani nimajo pohištva razen kakšnih nizkih stolov in lesenih zabojev ali skrinj. Tako so torbe zelo uporabne za shranjevanje stvari in njihovo tovorjenje. Dvojne torbe imenovane khurdžin v perzijščini ali hejbe v turščini poveznejo čez ramo in v njej prenašajo zelenjavo, sadje ali kako drugo živilo. Večje torbe velikosti okoli enega metra in pol poveznejo čez hrbet kamele ali osla, v njih imajo oblačila in posteljnino. Namak doneh je torba za shranjevanje soli in ima na vrhu podolgovato ozko odprtino za boljše varovanje pred vlago.

 

  1. PERZIJA IN NJENA LJUDSTVA

 

V sedemnajstem in osemnajstem stoletju so vse preproge iz območja ‘orienta’ poimenovali turške preproge. Dandanes so ravno tako napačno označene različne preproge kot perzijske. Pri prepoznavanju pristnega perzijskega kilima ne bi smelo biti večjih težav, saj so značilne močne barve in abstraktni vzorci, ki se razlikujejo od finih preprog izdelanih v delavnicah urbanih centrov, za katere so značilni vzorci rož in ostale upodobitve.

Izvoru perzijskih ljudstev lahko sledimo vse do velikih azijskih imperijev. Perziji so vladali Ahamenidi, Grki, Sasanidski kralji, Arabci, Mongoli, Turkmeni in nazadnje lokalne dinastije Safavidov. Zato je dandanes Iran poseljen z mnogimi različnimi ljudstvi. Skozi stoletja se je razporeditev teh imigrantov z območij kot je centralna Azija in Kavkaz spreminjala, še posebej pod perzijskimi monarhi sedemnajstega in osemnajstega stoletja. Cele skupine ljudi so bile pod prisilo preseljene iz enega območja na čisto drugi konec, ponavadi na zakotno mejno območje, zaradi političnih in vojaških razlogov. Nastala zmeda pri prepletanju ljudstev različnih kultur in prehajanje mej nomadskih ljudstev do nedavnega so razlog včasih težko določljivega izvora kilimov.

Večina finih perzijskih kilimov, ki se jih da danes še dobiti so bili narejeni v devetnajstem in na začetku dvajsetega stoletja pri kurdskih in turkmenskih skupinah ljudstev, še pred represivnim režimom Reze Šaha. Kilimi so bili delani za vsakdanjo domačo uporabo v vaseh ali taborih nomadskih ljudstev.  V Senni, glavnem mestu kurdistana, so izdelovali najbolj kvalitetne kilime z vzorci rož.

Leta 1925 je Pahlavi vzpostavil svoj režim, katerega prednostna naloga je bila zmanjšanje moči in političnega vpliva perzijskih plemenskih ljudstev, ki so bili v manjšini v primerjavi s prebivalstvom urbanih predelov. Plemenske voditelje so zaprli, orožje zaplenili, skupine nomadov pa preseljevali na oddaljena območja, kjer so bili pod večjim nadzorom. Po padcu režima Reze Šaha leta 1941 so plemensko organizirana ljudstva petnajst let spet imela svojo oblast. Po letu 1956 in vse do danes so vlade Irana nadaljevale s politiko nadziranja in slabljenja moči nomadskih ljudstev in plemensko organiziranih družb z željo po bolj homogeni iranski družbi. Vse to je vplivalo na upad tradicionalne proizvodnje kilimov.

 

Senna

 

Sanandaj, nekoč Senna je glavno mesto Kurdistana. Po njem so poimenovani fino tkani kilimi iz osemnajstega, devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja. Fini vzorci z motivi rož izvirajo iz Safavidskega obdobja (1499 – 1722), v katerem je perzijska umetnost dosegla svoj vrhunec. Mojstrovine glavnih oblikovalcev in tkalcev  iz tega obdobja so bile tako prefinjene, da je do danes le redkim oblikovalcem uspelo ponovno ustvariti izvirne Safavidske motive. Senna kilimi so manjši in fino izdelani s posebno tehniko tkanja. Osnovne niti so bombažne, prečne pa volnene. Motivi so dostikrat poudarjeni z svileno ali kovinsko nitjo (Nassiri, 2002: 2). Dizajn lahko sestavlja večje število motivov rož, boteh vzorcev, tekočega vina, čebel in osrednji diamantni grozd majhnih cvetov poznan pod imenom Herati dizajn. Iran sicer ne slovi po izdelavi molilnih kilimov, izjema so le znani molilni kilimi iz Senne s posebno obliko mihraba (molilna niša v mošeji). Sredinski del kilimov iz Senne je obrobljen z motivi listov, pecljev in ostalih delov rož. Barve so večinoma rdeče, modre in bele.

 

Bidžar            

 

Ti kilimi so tkani v vaseh in nomadskih prebivališčih kurdistana in so ponavadi le preproste kopije motivov iz Senne. Tako kot v Senni uporabljajo bombaž in volno, barve so svetle, značilne so majhne figurice ljudi in živali.

 

 

Šahsavan (Ilsavan)

 

Na severozahodni meji Irana s Kavkazom obstoji zveza poglavitnih turških skupin ljudstev. Nekatere skupine so polnomadske, selijo se iz planot Moghana na poletne pašnike v gore severno od Ardabila. Beseda Šahsavan pomeni ‘ljubitelji Šaha’, nakazujoč njihovo nekdanjo vdanost Safavidskim oblastnikom. Ti ljudje izhajajo iz centralne Azije in so bili prej seldžuški turki.

Ilsavani so poznani po njihovih obrednih konjskih pokrivalih, narejenih v soumak tehniki tkanja, z vzorci konjev, ptičev in srnjadi. Kilimi iz tega območja so podobni tistim iz južnega Kavkaza, razlikujejo se le po bolj grobem materijalu in nekaterih podrobnostih pri vzorcih. Ilsavanski kilimi so delani iz temne, grobe neobdelane volne, kar jih razlikuje od kavkaških kjer uporabljajo mehko, fino in obarvano volno. Perzijski vpliv je viden pri stiliziranih upodobitvah ptic, rož in ljudi na kilimih.

 

 

 

Zarand

 

Kilimi, ki jih delajo na območju med vasmi Saveh, Zarand in Kazvin v osrednjem Iranu so skupno poimenovani Zarand. Pogosto so delo Ilsavanov, ki so se v večjem številu naselili na tem območju. Zarand kilimi so dolgi, ozki in trdni, narejeni so iz bombaža in močnih, debelih volnenih sukancev. Vzorci v sredini so stilizirani in cvetlični z upodobitvijo tekočega vina in deteljic na zunanjih robovih. Barve so temno modre, kremnate in rjave. Velikokrat so cvetlični motivi združeni v diamantno obliko ali v dva do tri medaljone.

 

Veramin in Garmsar

 

Kilimi iz tega območja, ki leži približno 30 kilometrov jugozahodno od Teherana, imajo različen izvor glede na skupino ljudstev. Mesti Veramin in Garmsar se nahajata na trgovski in migracijski poti, ki povezuje vzhod in zahod osrednjega Irana. Tu so se ustalili  pripadniki ljudstev kot so Arabci, Kurdi, Ilsavani, Lori, Kaškaji in drugi, ter vzpostavili pomembno območje izdelave kilimov. Kilimi iz Veramina in Garmsarja so čvrsto, tesno tkani in precej veliki. Osnovne in prečne niti so večinoma iz temne, neobdelane volne. Uporabljajo geometrijske vzorce, ki so dostikrat nanizani v diagonalah. Barve so večinoma svetlo rdeče in modre, ter nenavadne zelene in rumene na temnih ozadjih.

 

Kaškaji

 

Nomadsko ljudstvo Kaškajev iz jugozahodnega dela Irana je dobro znano po svojih tradicionalnih kilimih. V šestnajstem stoletju so skupaj s turškimi skupinami prišli s severa. Zato lahko na kilimih najdemo povezavo pri vzorcih Kaškajev z onimi z območja Kavkaza. Včasih so sloveli po njihovi dolgotrajni vsakoletni poti selitve iz zimskih predelov ob Perzijskem zalivu do poletnih pašnikov v gorah Zagrosa. Od leta 1925 so pod represivnimi politikami zelo trpeli. Tako je bila večina boljših kaškajskih kilimov narejena pred režimom Pahlavija.

Kaškaji izdelujejo kilime kadar niso na poti ali pa na vmesnih počivališčih. Opazni so zanimivi nenadni preobrati pri vzorcih in barvah, saj lahko s seboj prenašajo le manjše količine obarvanega sukanca. Talne statve pogosto zložijo, ko kilim še ni končan in odidejo na pot. V naslednjem taboru jih spet sestavijo in nadaljujejo z tkanjem, zato se ni čuditi spremembam pri vzorcih (Hull, 1999: 31).

 

 

Bakhtiari

 

Bakhtiari so bili do nedavnega nomadsko ljudstvo. Selili so se iz planot osrednje zahodne Perzije v gore Zagrosa. Njihov izvor je starodaven in nejasen. Govorijo perzijščino in njihovo nedostopno, odročno domovanje je pripomoglo k ohranitvi njihove kulture. Zato so kilimi izvirni in so ohranili njihovo identiteto. Tehnike tkanja so neobičajne, uprabljajo dvojni spoj z bombažem in volno. Kilimi so dolgi in ozki z čistimi barvami, ki so ponavadi rumena, rdeča, modra in oranžna. Dizajn se pogosto sestoji iz vzorcev kvadratov, botehov, romboidov, ki so obdani z več robovi. Zunanji robovi so narejeni v obliki trakov v smeri prečnih niti. Pokrivala za konje so tkani v soumak tehniki z živalskimi motivi.

 

 

Khorasan

 

To območje na severovzhodu Irana, ki meji na Afganistan in centralno Azijo, je domovanje Balučev, Turkmenov in tudi Kurdov. Ti Kurdi so bili nasilno preseljeni iz njihove domovine na območju Kavkaza in Kurdistana v šestnajstem stoletju, ko so vladali otomanski turki. Tja so jih naselili, da bi območje Perzije branili pred divjanjem Uzbekov iz osrednje Azije. Kurdi izdelujejo velike kilime z brokati v temno rdeči in modri barvi, ter čudovito okrašene torbe. Pogosto je težko razločiti njihove mojstrovine od preprog sosednjih ljudstev. Veliko turkmenov z območja Khorasana je pripadnikov ljudstev Tekke in Yomut, ki so v devetnajstem stoletju emigrirali iz tedanje Rusije. Njihovi kilimi so prepoznavni po temno rdeči barvi  z značilnimi stiliziranimi motivi rož. Izdelujejo tudi velike torbe in zavese za nad vrata. Na območju Khorasana živijo tudi skupine Balučev, ki so prišli sem v enajstem in dvanajstem stoletju pred invazijami Turkov. Baluči, ki so naselili mejno območje Irana z Afganistanom so poznani pod imenom Rukhšani in delajo kilime, ki se smatrajo kot kilimi Balučev.

 

 

 

  1. ZAKLJUČEK

 

Predstavili smo vam nekaj osnovnih podatkov in znanj o perzijskih kilimih in njihovih izdelovalcih. Dandanes je veliko število kilimov izdelanih zaradi možnosti zaslužka. Zato se zdi zanimivo vedeti kako so včasih izdelovali kilime, ki niso bili namenjeni prodaji in za kaj vse so jih uporabljali, kako so pridobivali organska barvila in kje vse so črpali navdih za motive, like, simbole.  Zdi se, da je končni izdelek rezultat tako regionalne, lokalne in družinske dediščine, kot tudi naravnega okolja s svojimi specifičnimi lastnostmi in posameznikove interpretacije le tega, ter njeno oz. njegovo doživljanje sveta in zmožnost izražanja skozi umetnost.  Ker je Iran zaradi geografskega položaja in zgodovinskih okoliščin prostor, kjer so v stiku različne kulture in ljudstva, se to pozna pri veliki raznovrstnosti tehnik tkanja kilimov in uporabljenih simbolih, ter motivih.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

[1] Beseda runo označuje volno, ki je strižena iz ene same ovce.